PERVA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli:  Od sodnjiga dne. Lukež. XXI. S5-33.

OD DRUZIGA JEZISOVIGA PRIHODA.

"Prodati so se zamogli ljudje," govori sveti Avguštin, "pa rešiti se niso zamogli;" zato je cel svet skoz štirtavžent let pomoči pričakoval in po Rešeniku zdihoval s prerokam rekoč: "Rosite ga nebesa doli in oblaki dežite pravičniga, odpri se zemlja in rodi Zveličarja." Izai. 48, 8. In nebeški Oče se je usmilil. — Svojiga edinorojeniga Sina je poslal na svet grešni človeški rod rešit težke sužnosti peklenskega silnika, kterimu se je bil po pervim grehu prodal.
Pervi prihod "Jezusa Rešenika" prav spraznovati, sveta mati katoljška cerkev štirtedni adventni čas, kteriga smo dans nastopili, obhaja, in svoje pravoverne otroke budi, na božične praznike se dobro pripravljati, da bi s čistim sercom iz Marije Device rojeniga Sina božjiga ti dan slovesno molih in Častili. Pa ker strah božji rešeniga človeka pred greham zavarje, in Jezusoviga zasluženja se vdeležiti mu pripomaga, sveta cerkev dans nas opomni tudi druziga prihoda „Jezusa Sodnika;" zato nam vkaže po svetim evangelii tiste strašne
besede od sodnjiga dne premisliti, ktere je bil rešenik Jezus veliki torek zvečer na oljski gori izustil, in s kterimi je bil znamnja posipanja sveta ter svojiga druziga prihoda — kakor Sodnika človeštva — napovedal.
Znamnja, ki bodo končanju sveta in drugimu Jezusovemu prihodu predšle, so po svetem evangelii čveterne napovedane: na nebu bo sonce otemnelo, mesec ne bo dal svoje svetlobe, zvezde bodo z neba padale, in nebeške moči se bodo gibale; na zemlji  bodo velike stiske, strašni sveta potresi, in druge prikazni; med ljudmi  bo hudo preganjanje narodov in kopernenje od strahu; v elementih  (življih) bo strašno šumenje morja in valov, huda nevihta vetrov, serdito kroženje ognjenih bliskov in bučanje gromov. — Med tem se bo na nebu sveti križ perkazal, in vsi ljudje bodo vidili Sina človekoviga, Jezusa Kristusa, priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvam. In bo posljal svoje angelje s trobento in z velikim glasam, vse ljudi pred sodni stol zbirat.
Moji kristjani! ni dvomiti, da se bo vse to zgodilo. Sam Jezus nas tega zagotovi, ker v današnjim svetim evangelii pravi: Resnično vam povem, da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle.  — Pa bi vtegnil kdo vprašati: zakaj bo Jezus drugej prišel, ljudi sodit, sej berž po smerti že vsaciga sodi in obsodi. Glejte od tega hočem dans vam govoriti, in nektere vzroke kratko razložiti, zakaj bo Jezus občno sodbo derzal. — Poslušajte.
Dvojna je sodba za človeško dušo po tim pozemljiskim življenji: posebna  in občna. Posebna sodba  je tista, kteri se mora duša brez telesa berž po smerti trupla podvreči, in se godi ravno na tistim mesti, kjer se duša loči od trupla. Pri tej posebni sodbi bo duša ali v nebesa vzeta, ali v vice obsojena, ali pa v pekel veržena, kakor si je zaslužila. Resnica
te posebne sodbe se opera na besede svetiga Pavla, kteri pravi: "Človeku je postavljeno enkrat vmreti, po tem pa je sodba."  Heb. 9, 27. — Občno sodbo  pa imenujemo tisto, ktero
bo človeška duša drugej s telesam združena na veliki sodnji dan prestati morala, kadar bo Jezus ob drugim prihodu z veliko močjo in oblastjo, s znamnjem svetiga križa se na nebu prikazal, vse ljudi, ki so živeli, žive in bodo še živeli, iz grobov obudil in pred svoj sodnji stol poklical. Resnica te občne sodbe je vterjena v sedmem členu apostoljske vere, ki se glasi: „Od ondod bo prišel sodit žive in mertve;“ je vterjena v besedah svetiga Joba, ker pravi: „Jez vem, da moj odrešenik živi, in da bom posledni dan iz zemlje vstal, in bom zopet z mojo kožo obdan, in v mojim mesu mojiga Boga vidil.“  Job. 19, 25—26.
Ker je tedaj jasno dovižano, da prišel bo ob sodnjim dnevu resnično ostri sodnik in še enkrat očitno vse ljudi presodil, jih po zasluženji ali večno z nebesi poplačal, ali pa
večno z peklam pokaznil, morde bo pri tej priložnosti pervo posebno sodbo popravil? Nikar, ampak Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato deržal: da bo duša s telesam vred sojena in z njim plačilo ali štrafo prijela.
Človek, imenitna stvar iz božje roke, obstoji iz zemljiškiga trupla in pametniga duha, ki sta v tim živlenji tako prijatelsko vkupej zvezana, da, ko se eden od druziga loči, človeka več ni. Duša in truplo v tim živlenji vkupej delata ali dobro ali slabo; torej se tudi vkupej ali plačila ali štrafe vredna storita. Pa vemo , kadar človek vmerje, da pri posebni sodbi le duša obrajt stori, in se vredniga plačila vdeleži, medtem ko se truplo v grob pokoplje, v kterim se brez vsega veselja in terplenja v prah in pepel zgub'. Nepravično bi bilo, ko bi truplo clo nobeniga zaslužka ne imelo, marveč brez vsega razločka, ali je na svetu dobro ali hudo delalo, ali je duši pomagalo se zveličati ali pogubiti, večno v zemlji ležalo. — Zatorej bo truplo sleherniga človeka ob drugim Jezusovim prihodu iz pokopališa vstalo, z dušoj se drugej sklenilo, pred sodnika se vstopilo, in ž njo vred plačilo ali kazen po zasluženji prijelo. Te resnice nas sam Jezus prepriča, ker je rekel: „Ura pride, ob kteri bodo vsi, ki so v pokopališih, glas Sina božjiga slišali , in kteri so dobro storili, bodo vstali k večnimu življenju, kteri so pa hudo
storili  — k sodbi. Jan. 5, 28—29.
Premisli to resnico, moj kristjan, ki svojo truplo zdaj tako cerklaš, da karkoli tvoj život poželi, odreci mu nočeš; marveč vse prijetnosti mu omisliš, z veliko skerbjo svojemu gerlu in trebuhu vso slast napravljaš, svojimu jeziku berzda vložiti ne veš, svojim ušesam in očem prostost daš, in si nesramen hlapec vsega meseniga poželjenja; pri tem pa na dušo nič kaj ne porajtaš, svojo vest oglušuješ, serce omadežuješ in pamet sramotiš; — prišel bo čas, da bo tudi tvoje mehkužno truplo plačilo prijelo, in takrat gorje tebi, gorje tvojimu truplu! Strašne bolečine boš ti po tej občni sodbi na tvojim truplu prestajal, ker ga nočeš zdaj v postih krotiti, in v druzih spokornih delih duhu podvreči; v večnim ognju boš za vse mesene kratkočasnosti, ki si jih tukej vžival, razserditi božji pravici ostro plačeval, in temu peklenskimu terplenju ne bo konca na večne čase. — Zatorej moji kristjani, da nas taka strašna nesreča ne zadene, poslušajmo svetiga Pavla, kteri nas svari, rekoč; „Nismo deležniki mesa, da bi po mesa živeli: zakaj ako bomo po mesu živeli, bomo vmerli, ako bomo pa dela mesa z duhom morili, bomo živeli.“  Rim. 8, 12.
Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo deržal zato:
2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni.
V tim pozemljiskim življenji se večkrat godi, da pošten človek bo krivično za malopridneža obsojen in hudobnež deržan, resnični malopridnež pa in pravi potuhnjenih bota poštena imenovana; nedolžni bodo večkrat obrekovani in zaničevani', hinavci pa si znajo dobro ime, čast in spoštovanje pridobiti in cel svet goljfati. Ja clo že v grobih spijo prijateli božji, čez ktere svet še le laže in malopridne dela jim pripisuje, skrivni hinavci pa v večnim peklu že davnoječijo in gorijo, ko jih svet še le časti in spoštuje. Da se bo tej krivični razsodbi konc vložil, in da bo pred celim svetom slehern za taciga spoznan, kakšin je v resnici bil, bo tisti dan občna sodba deržana. Te resnice nas Jezus prepriča, ker pravi: „ Kadar ho prišel sin Človekov v svoji svetlosti in vsi angelji ž njim, takrat bo on sedel na sedežu svojiga veličanstva, in pred njim bodo vsi ljudje vkup zbrani, in on jih
bo narazen razločil, kakor pastir razloči ovce od kozlov, in bo ovce na svojo desnico postavil, kozle pa na levicQ.“  Mat. 26, 31 — 33.
Veseli se, nedolžna duša! ako ravno si v tim življenji od hudobnežov zaničevana, observant in veliko preganjenja terpiš, veseli se, tvoja nedolžnost je Bogu dobro znana, in dan bo tudi prišel, o kterim bo tvoja nedolžnost pred celim svetam oklicana, in kteri pobožne zdaj preganjajo, bodo očitno rekli: Mi neumni smo njih življenje za nespamet imeli in njih konc za nečast. Poglej kako so zdaj prišteti med božje otroke, in njih odločik je med svetniki.“  Modr. 5, 4—5.
Premisli to resnico tudi ti hudobnež in tresi se, — Ti že leta in leta skrivnim pregreham služiš, ti se po smerdlivi mlaki gerde nesramnosti valjaš, tvoje krivice in razujdanosti s temo Černe noči pokrivaš; — pa vedi, da vsegavedoči Bog te pozna. — Pred svetam se zdaj hinavsko hliniš, pobožnost kažeš in od strahu božjiga govoriš, revež! tisti dan bo cel svet tvoje zvijače in hudobije spoznal, tvoje dela se bodo povsod očitvale, in s persti bodo na te kazali, kterc si tukej sleparil. Oče bo vedil skrivne spačenosti sinove, in sin očetove; — mati bo spoznala gerde ostudnosti hčerne, in hčer materne; — zakonski se bodo nad satansko nezvestobo svojiga sopruga grozili, prijateli in znanci se bodo nad malopridnostjo prijatelov in znancov čudili. „Mi vsi se moramo pred Kristusovim sodnjim stolom skazati, da vsakteri na svojim telesu prejme, kakor je delal, ali dobro,
ali hudo.“  2. Kor. 5, 10.
Strašno bo ločenje pravičnih od hudobnih. — Vsi narodi bodo koperneli, od kraja do konca sveta se bo močno kričanje razmevalo. Starši, kteri so v tim živlenju svoje otroke tako serčno ljubili, jih bodo morali takrat večno zapustiti; eni pojdejo na desnico, drugi na levico; — bratje in sestre, ki so v eni družini na zemlji vkupej živeli, in po bratovsko se ljubili, se bodo takrat večno ločili, — eni na desnico, drugi na levico;— sosedje, kteri so tukej eden drugimu pomagali, in prijateli, kteri so na svetu vedno vkupej bili, se bodo morali ločiti, — eni na desnico, drugi na levico. Oh kaka žalost, kaki jok, kako kričanje! Moja mati! bo vpila hčer; moj sin! bo kričal oče; moja žena! bo zdihoval mož, nikoli več se ne bomo vidili. — Moj brat! poreče sestra! moj sosed! moj prijatelj moj znanec! bodo ločeni eden drugimu strašno vpili, sedaj se vekomej zapustimo, nikdarveč se ne bomo vidili, nikdarveč se poznali, večne čase si več ne bomo pomagali, zakaj med nami je velik prepad postavljen. Oh, srečni vi, ki ste na desnici, tako bodo pogubljeni solzno izrekli, mi pa nesrečni, večno nesrečni!

Strašno ločenje pravičnih od hudobnih! Kaj bo takrat z nami?— Moji kristjani! kar je nas tukej, vsi se bomo znajdli v Jozafatovi dolini, vsi bomo priče strašniga ločenja. Vprašam; kdo zmed nas bo na desnici? kdo na levici? Vi mi odgovorite: Bog ve. Ja resnično, Bog ve; pa kaj vam pravi vaša vest? ....  Sveti Jeronim je bil zmed nar večih spokornikov v cerkvi božji. Zmerzilo se mu je bilo nad zapeljivim svetam, ga zapusti in gre v pušavo. Tam se je
neizrečeno ostro pokoril; z kamnam se je na persi tolkel, in kervave rane so njegov život pokrivale. Pri vsem tem pa je neprenehama s straham premišljeval ostrost sodbe božje. S to mislijo prešinjenje trepetaje klical: Storniram se mi zdi, da slišem strašni glas pregrozne trobente , ki bo nas vse enkrat k sodbi klicala. Noč in dan se razlega po mojih ušesih, in stiskana duša nikoli ne more pokoja najti, misleč ostro Veličastvo božje, od ktere bo enkrat sojena.  — Srečni Jeronim, da je pred sodbo tako zvesto in ostro pokoro delal. Posnemajmo ga tudi mi v pravi pokori in perpravimo se za veliki dan božje sodbe, da ne bomo na levico odstavljeni in večno zaverženi.

Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato deržal:

3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsimi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prejel.
Pravica božja terja primerjeno plačilo za dobre in vredno štrafo za slabe dela. Ko človek vmerje, pri posebni sodbi od dobriga in slabiga scer obrajt stori, pa njegovi dobri ali slabi izgledi, ki jih je v svojem življenji temu svetu dal, ž njim pokopani ne bodo, marveč se še naprej po svetu razlegujejo od roda do roda do konca sveta. —- Poglej pohujšanje. — Kadar pohujšljivca truplo v grob zibne, ali bodo mar tudi njegovi pohujšljivi navki ž njim vred pokopani? Nikakor, njegovo satansko pohujšanje če dalje po svetu divjaje kot kužna bolezin duše mori in morebiti do konca sveta pogubljuje. Zatorej bi boljši bilo pohujšljivcu, da bi nikoli rojen ne bil. Sodnji dan še le bodo vsi dobri in slabi izgledi popolnama konc imeli, torej po pravici presojeni ter poplačani ali poštrafani.

Tudi ta resnica tebe kristjan, ki se trudiš druge lepo učiti, in z lepimi čednostmi jim po pravi poti naprej svetiš, veselo tolaži. O kakšina sreča bo za te, ko bodo drugi svoj
glas dvignili in sodnika zaprosili rekoč: ,,Sodnik nebeški! glej ti človek je nas učil, tebe prav spoznati, ti je nam z lepim izgledam kazal tebi spodobno služiti; bodi njemu zdaj
milostljiv, mi prosimo zanj.  — Kaj hočem pa tebi, hudobni pohujšljivec, reči? O nesrečni! Vidil boš tisti dan pred seboj vse vboge duše, ktere si ti v greh zapeljal, in ktere so
tvoji pohujšljivi izgledi in navki večno pogubili. One bodo s togotnim serdam božje maševanje čez te klicale in k pravičnimi! sodniku vpile, rekoč; Sodnik! od tvoje pravice mi
terjamo pogubljenje tega hudobneža, on je nas zapeljal, s slabim navkam je nas osleparil, po njegovim izgledu smo se pogubile, pogubljen bodi tudi on.

Zraven tega, da se bo sodnji dan pravica božja očitno spričevala, bomo tudi modrost in previdnost, s ktero nebeški Bog po svojih večnih sklepih ti svet vlada, in človeka k
njegovima cilju in koncu vodi, prav zapopadli, kar nam sedaj ni dano. — Čudno se nam zdi, da vidimo pravičniga s težavami obloženiga, s boleznimi obiskovaniga, in v revšini pod
križam zdihovati, med tem ko se brezbožni stalniga zdravja in dobre sreče veseli, in pa v obilnosti posvetniga premoženja svojiga Boga zaničuje. Ali tisti dan se bo modrost in
previdnost božja jasno pred vsimi ljudmi kazala. Pravični bodo prepričani, kako potrebne so jim bile nadloge, ki so jih na svetu večkrat stiskale; krivični posvetneži pa bodo spoznali, kako malovredna je bila njih sreča, in kako močno so se goljufali, da so v posvetne zaklade svoje zaupe stavili.

Glejte, zato tedaj bo Jezus Kristus o drugim prihodu občno sodbo deržal: 1. da bo duša s telesom vred sojena, in ž njim plačilo ali štrafo prijela; 2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni; 3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsimi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prijel.

Predragi kristjani! Beremo v življenji svetnikov od svete Eudocije sledeče spreobernenje: Eudocija je v nejeveri malike molila in razujzdano v nesramnosti živela. Neki dan gre v hišo svojega soseda, kteri je bil katoljčan. Sosed je svoji družini ravno takrat bral od pravične sodbe božje. Eudocija posluša in se čudi nad tim branjem, ker ni nikoli nič od tega še slišala. Branie od pravične sodbe božje je obudilo v nji velik strah; gre domu, pa serce nji trepeta, in vso noč ni mogla zaspati. Drugi dan pokliče soseda in ga vpraša rekoč: Ljubi moj sosed! povej mi, je li vse res, kar si včeraj bral od božje sodbe? Sosed nji zagotovi resnico božjo, in še bolj na tanko jo poduči. Eudocija ga prestrašena posluša in milo vpraša: Kaj mi je storiti, da ne bom vekomaj obsojena? Sosed jej odgovori: Odpovej se malikam, zapusti hudobno življenje, bodi verna kristjana, in služi pravimu Bogu. Eudocija je voljna vse to storiti; sosed pa jo pelje k škofu, kteri jo v pravi veri poduči in potlej kersti. Od dne svetega kersta je Eudocija pravemu Bogu zvesta ostala, za Jezusov nauk je življenje dala; zdaj je svetnica in se sodnjega dne ne boji.
Kakor sosed Eudocijo tudi jaz vas zagotovim resnice pravične sodbe božje z Jezusovimi besedami, rekoč: „Resnično vam povem , da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi." Luk. 21, 32. Ure in dneva ne vemo, kadaj bo Gospod prišel, tudi angelji nebeški ne vedo, ampak sam Oče; zatorej bodimo zmiram pripravljeni. Vzemimo si resnico in strah pred sodnjm dnevam k sercu kakor Eudocija, in posnemajmo svetiga Avguština, kteri pravi: Nič me ni nazaj deržalo od zmerej nižjiga padca v meseno poželjenje, kot strah pred smertjo in sodnjim dnevam.  — S strašnimi besedami bo Jezus sodnik pogubljene preklel, in večnimu peklu čez dal, ker jim poreče: »Poberite se od mene, vi prekleti, v večni ogenj, kteri je hudiču in njegovim naslednikom pripravljen .“ Mat. 25, 41.
Moji priserčni bratje! kaj je nam storiti, da tako strašne besede nas ne bodo zadele? Odpovejmo se vsim greham, zapustimo hudobno življenje, bodimo pravi kristjani, služimo Bogu in zahvalimo se mu, da nas do zdaj ni še končal v naših hudobijah. — Dans je sveti adventni čas nastopil, kteri je od katoljške cerkve za pokoro namenjen. O tedaj pokleknimo pred tron milosti božje, in prosimo usmileniga Očeta za odpuščanje svojih grehov skoz Jezusa Kristusa svojiga Odrešenika, kteriga imamo zdaj pri Očetu besednika. Ce mi svoje grehe spoznamo in se jih spokorimo, jih bo nam nebeški Oče odpustil, in tisti dan jih nam ne bo več očital, temuč po svojim Sinu, kteri bo prišel sodit žive in mertve, bo nas k sebi poklical, rekoč: „ Pridite, vi
požegnani mojiga Očeta, posedite kraljestvo, ktero je vam pripravljeno od začetka svetal  Mat. 25, 34. Amen.
